[adrotate banner=11]

Dejstvo je, da je v Sloveniji zanimanja za MMA (mešane borilne veščine) vedno več in da je Slovenija, kot dokaj majhen trg imela dve zares vrhunski organizaciji je zagotovo velik dosežek, ter naredila velik korak k predstavitvi MMA-ja tudi v deželi pod Alpami. Toda kaj se dogaja s slovensko MMA sceno?

Po WFC (World Freefight Challenge), ki je bila še do nedavnega vodilna slovenska organizacija, svoje dogodke pa so vrstili vse od leta 2006 in na katerih smo imeli privilegij videti nekaj zares odličnih borcev svetovnega kalibra, se je pojavila še organizacija AFC (Adrenaline Freefight Challenge). Slednji so nam do sedaj postregli s sedmimi adrenalina polnimi dogodki in so roko na srce, hitro postali rastoča organizacija na področju Slovenije. WFC na čelu s predsednikom Zlatkom Mahičem, je svoje dogodke gostil v Ljubljani, Litiji, na področju bivše Jugoslavije, v Avstriji in celo Abu Dhabiju, napovedali pa so tudi “napad” na širše območje, kar je bilo za najboljšo regionalno organizacijo z vrhunskimi borci, nad katere je svoj pogled zgrnil tudi UFC (najmočnejša svetovna MMA organizacija), tudi smiselna odločitev. Z 18 dogodki in 4 t.i. “Challenger” eventi s(m)o seveda po odličnem eventu v ljubljanskih Križankah MMA oboževalci nestrpno čakali na nov dogodek, ki naj bi se zgodil decembra lani, z borbo za naslov prvaka med Borom Bratovžem in Svetlozarjem Savovom, vendar se dogodek zaradi nepojasnenih okoliščin ni zgodil.

Nekje na sredini lanskega leta smo poročali o novoustanovljeni organizaciji BFC (Best Fighting Challenge), na katerem so nastopili nekateri slovenski in tuji borci, ter je bilo okoli nje precej govora, vendar je se naenkrat vse “potuhnilo” in sedaj ni ne duha ne sluha o njej…

Andrenaline Freefight Challenge z Andrejem Bregarjem sicer napoveduje svoj osmi dogodek, ki naj bi se pod imenom “Night of the Legends” odvil marca letos v Ljubljani, gostil pa naj bi kar dve borbi za naslov prvaka. To je sicer vzpodbudna novica za slovensko MMA sceno, na katero je ob izteku lanskega leta vstopila tudi hrvaška organizacija FFC (Final Fight Championship) in s svojim dogodkom samo potrdila, da gre za zares vrhunsko organizacijo, katera se bo na naša tla v bližnji prihodnosti še vrnila.

V začetku marca sem gledal oddajo Preverjeno, v kateri so naredili reportažo (če temu lahko tako rečemo) z naslovom “Slovenski novodobni gladiatorji se v tujini tepejo za denar”, ki me je, moram priznati pošteno razočarala. Kot prvo naj omenim, da so z ozaveščanjem ljudi, če se lahko tako izrazim, na naših tleh zamudili vsaj dobrih 5 let, pa najbrž še kako leto več, da sploh ne govorim o tem, kako so borce prikazali…Novodobni gladiatorji, okej, vendar kje je tukaj športni duh, ki je v MMA svetu prisoten bolj, kot v kateremkoli drugem športu, kje so tukaj odpovedovanja borcev, naporni treningi in pomanjkanje sponzorjev, ki so le kaplja v morje od stvari, s katerimi se mora borec soočati? Zdelo se jim je pomembneje izpostaviti, da se lahko tepejo z rokami in nogami, ter se celo lahko tudi davijo, ni pa se jim zdelo omembe vredno, da so pogoji za treniranje pri nas težki, da je potrebno veliko odrekanja in treninga, da lahko borec sploh vstopi v ring ali kletko, kje šele to, da z honorarjem, ki ga dobijo morda komajda pokrijejo stroške, ki so nastali ob pripravah itd…Sicer ne želim diskreditirati nikogar v omenjeni oddaji, vendar imam občutek, da bi za izbor intervjujancev lahko našli vsaj 3 ali 4 “bolj primerne” kandidate, naj jih naštejem samo nekaj: Miha Utroša, Bojan Kosednar, Bor Bratovž, Lemmy Krušič, Primož Vrbinc? Saj ne, da bi hotel karkoli odvzeti od nastopajočih v oddaji, vendarle težko sprejmemo nekoga, ki se za hišo “dviguje na štangi”, ter ga na borbo pripravlja mama, ki mu med pripravami drži boksarsko vrečo, kot vrhunskega športnika, čeprav Luka Čož to zagotovo je.

MMA je hitro rastoč “težek” šport, ki pa ga je, roko na srce, težko “legitimizirati” v očeh nepoznavalca. Prvo kar pade na pamet nekomu, ki športa ne pozna je, da se dva robustneža pretepata za golo preživetje, ter kletke ne odprejo dokler nekdo negiben ne obleži. Pretepaštvo brez usmiljenja, vendar ni potrebno pokazati kadra, kjer se borca po treh rundah borbe priklonita en drugemu in namenita prijateljski objem in tako izkažeta spoštovanje. Ni potrebno prikazati MMA-ja kot skupek borilnih veščin, od (olimpijskega športa) rokoborbe, karateja, kickboksa, brazilskega jiu-jitsa…, ne! Rajši povejte, da je MMA šport, kjer se lahko nasprotnika boksata, brcata in celo davita!…izobraženost novinarja na področju MMA-ja (zgolj predvidevam) je zelo omejena, ali celo nična.

Naj se vrnem nazaj k prvotni temi, ter poskušajmo razumeti, kaj se pravzaprav dogaja na slovenski MMA sceni. Dejstvo je, da na naših tleh ne potrebujemo 6 različnih organizacij, kjer bi se borci lahko dokazovali in dejstvo je, da je še lani delovalo, kot da je MMA tudi pri nas končno dobil zasluženo pozornost. Vendar se mi ob tem pojavlja vprašanje. Ali se morajo borci slovenske gore list boriti v tujih organizacijah, da pridejo do željene prepoznavnosti in honorarja? Omenil sem, da so se za borce organizacije WFC Zlatka Mahiča zanimali pri najmočnejši svetovni organizaciji UFC. Prvi, ki mu je uspel podvig je bil Nandor Guelmino, WFC prvak težke kategorije. Nato Piotr Hallmann, prvak v lahki kategoriji. Svetlozar Savov, ki je bil tudi omenjen nekaj vrstic višje, je podpisal za hitro rastočo organizacijo WSOF. Vendar kaj pa “naši” borci? Bor Bratovž je vpisal 50% uspešnost v Avstraliji, kjer je nastopil na Australian Fighting Championships, nato pa je odjeknila novica, da je domžalčan podpisal pogodbo s hrvaškim FFC-jem, za katere bo predvidoma nastopil aprila letos. Poleg Bratovža, je še en borec vrhunskega WFC-ja, Denis ‘Chorchyp’ Porčič podpisal za Final Fight Championship, kjer se pod njihovem okriljem borijo še Miran Fabjan, Primož Vrbinc in Lemmy Krušič. Slednji je svoj talent preselil v sosednjo Avstrijo, saj je tam po njegovih besedah lažje dobiti sponzorstva kot pri nas, kjer mu je na pomoč edini priskočil Strong.si.

Torej, če nekako potegnemo črto skozi vse dogajanje na naši sceni, nam kmalu postane jasno, da se z MMA-jem na naših tleh dogaja precej podobno, kot pri drugih športih. Pogoji za razvoj niso ravno najboljši, zato se borci v vse večji meri odločajo za druge države, sponzorjev je malo, ali jih je težko dobiti, talentiranih borcev imamo kopico, vendar težko dobijo priložnost, da njihovo znanje pokažejo, če pogledamo samo na količino tovrstnih dogodkov pri nas in če odštejemo prihode tujih organizacij. Če samo pomislimo na davek, ki ga terjajo same priprave na borbo, od treninga do prirejene prehrane in raznega odrekanja tudi s finančnega vidika in ob misli, da borec težko dobi sponzorja, bi v primeru, da bi se nekdo boril zgolj zaradi denarja, bilo takih borcev zelo malo, ali jih sploh ne bi bilo. Tako nekako bi sklenil misel na “reportažo” oddaje Preverjeno, ki so poročali, kako se Slovenski novodobni gladiatorji tepejo za denar v tujini, saj so očitno pozabili na čast, športni duh, evolucijo športnika/atleta samega, ko prestopajo meje svojega telesa, spoštovanje do nasprotnika…raje so svoj fokus namenili smrtim v športu (ki jih je mnogo manj, kot v boksu; kraljevskem športu), poškodbam, ki se lahko zgodijo med borbo (kot tudi med pripravami), ter izpostaviti davljenje, ki je prisotno tudi pri judu, vendar, ko se slovenska olimpijska prvakinja v judu Urška Žolnir poti po tatamijih, ta podatek niti ni tako pomemben. Zavedno ali nezavedno, so ponižali šport do te mere, da bi ga laiki zlahka zamešali z nečem povsem drugim, morda do točke, da se vprašajo, ali so te fantje sploh športniki ali zgolj neperspektivni ulični pretepači, ki svoje frustracije in agresijo primitivno stresajo v ringu ali kletki in to me milo rečeno žalosti.

[adrotate banner=9]