Na družbenih omrežjih organizacije World Freefight Challenge (WFC) je kot strela z jasnega udarila novica o prihajajočem dogodku, ki bo počastil jubilejno 20. obletnico obstoja! WFC namreč 6. junija v legendarni Hali Tivoli obljublja pravcati spektakel, ki se za tovrstno praznovanje tudi spodobi.
Organizacija bo 6. junija z dogodkom WFC 30 – Legacy Lives (v prev. ‘Zapuščina živi’) praznovala svojo 20. obletnico obstoja (2006-2026) in kot se za tak praznik spodobi, pripravlja za oboževalce mešanih borilnih veščin dogodek, ki si ga bodo zagotovo zapomnili.
View this post on Instagram
Čeprav seznam borb še ni znan v celoti, je WFC z objavo posterja že malce namignil na glavne akterje dogodka – Moniko Kučinič, Miho Frlica, Domna Drnovška in Jana Berusa – hkrati pa naznanil še nekatera zveneča imena, kot so David Forster, Žan Boženk, Maja Drnovšek, Edin Ramdedović in Amil Tutić.
Pisalo se je leto 2006, ko je predsednik organizacije in ustanovitelj World Freefight Challenge Zlatko Mahič v svoji strasti prepoznal potencial in začel zgodbo, ki se piše še 20 let pozneje. Sanje, da bi pomagal slovenskim borcem in borkam omogočiti odskočno desko v mednarodne vode, so kar hitro postale realnost.
Skromni začetki in velika odskočna deska
S prvim dogodkom 20. maja 2006 v športni dvorani Bonifika v Kopru s pomenljivim nazivom Europe vs Brazil je Zlatko Mahič pričel orati ledino slovenskega MMA-ja.
Dogodek, ki sta si ga v živo ogledala tudi slovita brata Nogueira in druga zveneča imena, kot so: Alistair Overeem, Remy Bonjasky, Tyrone Spong in še mnogi drugi, je bil obenem prenašan v živo na Eurosportu, kar je še dodatno poskrbelo za mednarodno prepoznavnost tako organizacije, kot tudi borcev, ki so nastopali.
Selitev v prestolnico in kovanje novih zvezd z novo platformo
Na drugem zaporednem dogodku, prvem v ljubljanski Hali Tivoli, Zlatko Mahič prav tako ni skoparil z zvenečimi imeni. V glavni borbi večera sta se pomerila Jose ‘Pele’ Landi in Alexander Shlemenko, nastopili pa so tudi prepoznavni borci, kot so Fabricio Nascimento, Miodrag Petković ter Dennis Siver. Petković je v svoji karieri kar dvakrat premagal bodočega UFC borca Igorja Pokrajca, medtem ko se je Siver kmalu zatem preselil v UFC in tam zgradil uspešno mednarodno kariero. Mimogrede, na dogodku je nastopil tudi Dean Madjarević, ki je po soglasni sodniški odločitvi ugnal srbskega borca Miša Nikolića.
Ne pozabimo niti na WFC 3: Bad Sunday v Domžalah, kjer se je občinstvu predstavil danes že legendarni Bojan ‘Želva’ Kosednar, ki je pesti prekrižal z Draganom Bakulo in s podreditvijo vpisal svojo tretjo profesionalno zmago. Zgodovina skriva še eno zanimivo podrobnost – svojo drugo profesionalno zmago je Kosednar dosegel proti današnjemu zvezdniku Miranu Fabjanu, ki se je leta 2007 preizkusil v takrat zanj novi disciplini.
Dogodek WFC 4: Dynamite je 29. marca 2008 poskrbel za dinamitno nadaljevanje v prestolnici – v povsem napolnjeni dvorani Kodeljevo. Vzpon Bojana Kosednarja se je nadaljeval v glavni borbi večera, kjer je po petnajstih minutah in soglasni sodniški odločitvi premagal Marca Santija. Odmevno zmago je dosegel tudi pionir slovenskega MMA-ja Dalibor Anastasov, ki je s tehničnim nokavtom ugnal Ivico »Terror« Truščeka.
Zanimivo je, da se Trušček poleg Kosednarja lahko pohvali tudi z zmago nad Miranom Fabjanom v njegovih zgodnjih MMA preizkusih – leta 2008 ga je na dogodku WFC 6 v Bolgariji ujel v armbar in vpisal zmago s podreditvijo.
Leto 2009 je pomenilo novo prelomnico za WFC – prvič so napolnili legendarno Halo Tivoli, prizorišče, kamor se organizacija rada vrača še danes. V razprodani tivolski dvorani si je borbe iz prve vrste ogledal tudi sloviti nizozemski borec Alistair Overeem, kar je dogodku prineslo dodatno prepoznavnost tudi v mednarodnih borilnih krogih.
V glavni borbi večera je Dalibor Anastasov izgubil proti Poljaku Macieju Gorskemu. To je bila njegova zadnja borba v karieri – čeprav se je kasneje omenjala vrnitev na WFC 23 leta 2019, do nje na koncu ni prišlo.
Na dogodku sta med drugim nastopila tudi Igor Pokrajac in Paul Daley. Pokrajac je bil takrat glavni sparing partner Mirka »Cro Cop« Filipovića, Daley pa je veljal za enega najnevarnejših borcev velterske kategorije. Oba sta še istega leta podpisala pogodbo z organizacijo UFC.
Ne smemo pozabiti niti na Francisa Carmonta, ki je na dogodku WFC 8 v drugi rundi premagal Lukasa Turecka, nato pa leta 2010 podpisal pogodbo z UFC-jem. Dolgoletni sparing partner Georgesa St. Pierra je tam nanizal kar šest zaporednih zmag in postal eden boljših borcev srednje kategorije.
Velja omeniti še Pascala Kraussa, Simeona Thorsena in Nandorja Guelmina. Vsi omenjeni so kasneje podpisali pogodbe z organizacijo UFC in zgradili uspešne mednarodne kariere, kar še dodatno potrjuje, da je WFC že v zgodnjih letih privabljal vrhunske talente, ki so kasneje zaznamovali svetovno MMA sceno, ter da je bil Zlatko Mahič že takrat eden boljših ‘skavtov’ za borce v Evropi.
Turnir osmerice in legendarni finale
Posebno poglavje v zgodovini organizacije predstavlja prvi slovenski K-1 turnir osmerice, kjer so morali borci za končno zmago v enem večeru doseči kar tri zmage.
To je uspelo takrat 23-letnemu Miranu Fabjanu, ki je po epskem finalu in zelo izenačeni borbi – ter dodatni rundi – s spektakularnim nokavtom premagal izkušenega muay-thai borca iz Brežic Rožleta Jazbinška. Jazbinšek je pozneje svojo pozornost iz aktivnega tekmovanja preusmeril v trenerstvo in podjetništvo, medtem ko je Miran »Rocky« Fabjan po osvojitvi naslova in več uspešnih obrambah pasu v organizaciji WFC nadaljeval uspešno K-1 kariero.
Legendarno tivolsko dvorano so poleg Bojana Kosednarja in Mirana Fabjana polnili tudi Bor Bratovž, Marko Drmonjič, Uroš Veličević, Luka Čož, Denis Maksut, Lemmy Krušič, Primož Vrbinc in Rok Štrucl. Ne smemo pa pozabiti niti na raperja in kickbokserja Denisa »Chorchyp« Porčiča, ki se je prav tako preizkusil na največjem odru.
Kasneje so se jim pridružili še Jakob Nedoh, Domen Drnovšek, Luka Podkrajšek in Monika Kučinič, kar je še dodatno utrdilo status WFC kot ene ključnih platform za razvoj domačih borcev.
Zlatko Mahič je v dvorano pod šišenskim hribom pripeljal tudi zloglasnega Bobba Sappa, ki je padel pod udarci črnomaljskega težkokategornika Roka Štrucla.
WFC Challengers
S povečanjem zanimanja borcev za nastopanje na dogodkih WFC se je organizacija odločila lansirati platformo WFC Challengers, ki je služila kot kalilnica mladih in perspektivnih borcev.
Serija dogodkov je večinoma potekala v športni dvorani Litija, eden izmed njih pa tudi na Dunaju. Mladi borci so tako dobili priložnost, da si z dobrimi predstavami in zmagami priborijo nastop na največjem odru organizacije WFC.
Priložnost so med drugim uspešno izkoristili Primož Vrbinc, Luka Čož, Grega Smole in Rok Kokotec, prvi Challengers dogodek pa je zaznamoval tudi nastop črnogorskega borca Vase »Psihopata« Bakočevića. Ta je s svojim atraktivnim stilom borbe in karizmo hitro pritegnil pozornost občinstva ter se prek WFC-ja izstrelil v eno najbolj prepoznavnih osebnosti regionalne MMA scene.
Velja omeniti tudi WFC-jev »obisk« Dunaja. Na dogodku Challengers 3 je nastopil tudi Aleksandar Rakić, ki je kasneje pustil velik pečat v organizaciji UFC. Med drugim se je pomeril tudi za mesto prvega izzivalca v poltežki kategoriji proti nekdanjemu prvaku Janu Błachowiczu. WFC je skozi platformo Challengers ustvaril prostor za razvoj nove generacije borcev, hkrati pa še naprej širil svojo prepoznavnost tudi izven slovenskih meja.
Pretorian in novo poglavje organizacije
Pred nadaljnjim razvojem organizacije je WFC doživel tudi pomembno poslovno spremembo. Organizacijo je leta 2014 prevzela skupina Pretorian, ki je v tistem obdobju prepoznala potencial v nadaljnjem razvoju slovenske MMA scene ter širjenju organizacije na širši regionalni trg.
Kljub lastniškim spremembam je Zlatko Mahič ostal ena ključnih osebnosti pri razvoju organizacije in ohranil pomembno vlogo pri oblikovanju dogodkov ter razvoju borcev.
Prvi dogodek v novem poglavju se je odvil kar v nekdanjem ljubljanskem Koloseju (zdaj Odiseja), kjer smo bili priča številnim vrhunskim borbam in odličnemu vzdušju. Na WFC 19: Pretorian sta se v glavni borbi večera za naslov prvaka srednje kategorije pomerila Marko »Lionheart« Drmonjič in Svetlozar Savov, predborba večera pa je odločala o prvaku lahke kategorije med Vaso Bakočevićem in Christianom Draxlerjem. Savov je naslov proti »Levjesrčnemu« Drmonjiču ubranil, z zlatom okoli pasu pa se je okitil tudi Bakočević in tako upravičil zaupanje organizacije.
WFC kot globalno tekmovanje s povečanim zanimanjem z bližnjega vzhoda
Kako cenjeno je bilo bogato znanje in izkušnje predsednika organizacije Zlatka Mahiča, se je pokazalo, ko je prejel povabilo iz Združenih arabskih emiratov. Njegovo obsežno znanje na področju mešanih borilnih veščin in organizaciji tovrstnih dogodkov je v Abu Dhabiju želel unovčiti Lubomir Guedjev.
V ZAE, kjer je brazilski jiu-jitsu izjemno priljubljen – vpeljan je celo v policijo, vojsko in šolski sistem – hkrati pa je primanjkovalo trenerjev te veščine. Mahič je prišel na idejo, da bi preko novoustanovljene MMA organizacije pokazali pomen te veščine v sodobnih borilnih veščinah ter s tem pritegnili trenerje in dodatno razvili sceno. Tako je nastal Abu Dhabi Warriors (ADW). Mahič se je “podpisal” pod dva dogodka, poleg vrhunskih borcev pripeljal tudi vrhunske sodnike (John McCarthy, Grant Waterman, Yuji Shimada). Po rojstvu otroka se je po izplačilu umaknil ter s ponosom spremljal, kako se je organizacija razvila v eno izmed najboljših na svetu.
Projekt je bil uspešno izpeljan, nato pa je WFC organiziral še dva dogodka v sosednji Avstriji, preden se je organizacija ponovno vrnila v dvorano, ki jo je v preteklosti večkrat napolnila – legendarno Halo Tivoli.
Čeprav na prejšnjih dveh dogodkih ni bilo prostora za slovenske borce, je bil tokrat seznam borb ponovno zapolnjen z domačimi imeni. Na WFC 22 so nastopili Luka Podkrajšek, Lemmy Krušič, Matjaž Vičar, Nejc Preložnik, Marko Drmonjič, Marko Vardjan in Bojan Kosednar.
Tudi na WFC 23 je nastopilo več borcev pod slovensko zastavo. Rok Krušič in Neja Uranič sta svoj debitantski nastop žal končala s porazom, neuspešni pa so bili tudi Nejc Preložnik, Tadej Dajčman in Marko Drmonjič. Do zmag slovenskih borcev sta medtem prišla Luka Podkrajšek in Jakob Nedoh. Večer je zaznamovala glavna borba, v kateri je Ivica Trušček s podreditvijo ugnal Arberja Muratija in osvojil naslov prvaka v velterski kategoriji.
Prav sodelovanje z organizatorji z Bližnjega vzhoda je odprlo vrata naslednjemu velikemu poglavju v zgodbi WFC – sodelovanju z globalno MMA organizacijo Brave Combat Federation.
Na prvem skupnem dogodku WFC 24 / Brave 34 je bila Hala Tivoli za slovenske borce znova srečno prizorišče. Z izjemo porazov Matjaža Vičarja in Mateja Plavca so domači borci vpisali več odmevnih zmag. Z dvignjenimi rokami so večer zaključili Marko Drmonjič, Bojan Kosednar, Monika Kučinič in Jakob Nedoh, vrhunec dogodka pa je predstavljala glavna borba večera, v kateri je Luka Podkrajšek osvojil pas težke kategorije.
Hala Tivoli je gostila tudi naslednjih pet WFC/Brave dogodkov, na katerih se je zvrstilo veliko vrhunskih borb, nastopili pa so borci iz samega vrha evropske MMA scene.
Ob 20-letnici organizacije smo za nekaj osebnih misli prosili ustanovitelja in predsednika organizacije Zlatka Mahiča, ki je z nami delil zanimiv pogled na začetke, izzive in razvoj organizacije skozi dve desetletji:
Kako je vse skupaj začelo
Ko ste leta 2006 začeli zgodbo WFC, ste si predstavljali, da bo organizacija dve desetletji kasneje še vedno ena ključnih v regiji?
“Če sem iskren – v tistem trenutku nisem gledal 20 let v prihodnost, gledal sem le, kako preživeti naslednjo rundo. Vedel pa sem, da delamo nekaj, česar regija še ni videla. Imel sem vizijo, da postavim standarde, ki jih drugi ne bodo mogli zlahka doseči. Da smo po dveh desetletjih še vedno tu, kot sinonim za kakovosten MMA v Evropi pa je dokaz, da smo v temelje WFC-ja vgradili pravo strast in trmo. Nismo le preživeli, ampak smo soustvarjali zgodovino tega športa.”
Nasvet mlajšemu sebi
Če bi lahko danes dali nasvet Zlatku Mahiču iz leta 2006 – kaj bi mu rekli?
Rekel bi mu: ‘Zlatko, pripravi se na maraton, ne na šprint.” In morda še: “Ne jemlji vsega osebno.” V tem poslu je veliko politike in ega. Takrat sem vse delal s srcem na dlani, kar te včasih opeče. Nasvet bi bil, naj zaupa svojemu instinktu za borce, a naj bo hkrati še bolj potrpežljiv pri gradnji poslovne strukture. In seveda – “Uživaj v vsakem trenutku, ker bo minilo hitreje, kot si misliš!”
Kaj bi danes naredil drugače
Če bi se danes vrnili v leto 2006, bi pri razvoju organizacije kaj naredili drugače?
“Verjetno bi se prej in bolj agresivno usmeril v digitalne platforme in globalno distribucijo vsebin. Takrat smo bili ujeti v klasične televizijske formate. Če bi takrat imeli današnjo tehnologijo in mojo takratno energijo, bi bil WFC verjetno že zdavnaj globalna znamka na ravni največjih svetovnih organizacij. A po drugi strani – prav tiste ‘napake’ in težke poti so WFC-ju dale dušo in kredibilnost, ki jo ima danes.”
Trenutek, ki ga nikoli ne bo pozabil
Kateri trenutek vam je osebno najbolj ostal v spominu?
“Brez dvoma WFC 1. Tisti občutek, ko so se ugasnile luči, ko se je začela uvodna špica in ko sem videl polno dvorano ljudi, ki so prišli gledat ‘nekaj novega’. Takrat sem vedel, da poti nazaj ni več. Vsak nokavt in vsaka predaja v ringu imata svojo zgodbo, a tisti prvi korak v neznano leta 2006 je bil neponovljiv. Takrat se je rodila legenda.”
Najtežje in največji ponos
Kaj je bilo najtežje in kaj vam danes prinaša največ ponosa?
Najtežje: “Biti ‘sam proti vsem’. V začetku smo se borili s stigmo, da je MMA pretepanje, ne šport. Iskanje sponzorjev, ki so se bali biti povezani z borilnimi veščinami, je bilo včasih težje kot vsaka borba v ringu.”
Ponos: “Najbolj sem ponosen na to, da je bil WFC ‘valilnica’ talentov. Ko vidim fante, ki so svojo pot začeli pri nas, danes pa se enakovredno kosajo z borci v svetovnih organizacijah, vem, da smo opravili svoje delo. Ponosen sem, da smo regiji dali prave športne junake in da je ime WFC postalo sinonim za kakovost, ki jo stroka spoštuje tudi izven naših meja.”
WFC 30 – 20 let pozneje
Dvajset let po prvem dogodku v koprski Bonifiki se zgodba vrača na prizorišče, ki je zaznamovalo številne največje trenutke organizacije – v Halo Tivoli.
6. junija bo ljubljanska dvorana znova pokala po šivih. Prizorišče, ki je bilo v dveh desetletjih priča številnim borilnim spektaklom, bo ponovno gostilo borce in borke, ki bodo v kletko stopili z enim samim ciljem – zmago.
Kot se za jubilej takšnega kova spodobi, Zlatko Mahič in njegova ekipa pripravljajo večer, ki se ga bo ljubiteljska in profesionalna MMA scena spominjala še dolgo.
FightFan - They fight, we write, your read 