Svet borilnih športov je pretresla tragična novica o smrti borca mešanih borilnih veščin, ki je tako v domačih, kot tujih medijih sprožila poplavo novic. Prezgodnjo smrt borca, ki je bila posledica poškodb, katere je 28-letni Joao Carvalho utrpel v njegovi zadnji bitki življenja razumljivo vsi obžalujemo, toda na medijski linč najhitreje rastočega, a hkrati pogosto po krivem opredeljenega športa sem se preprosto moral odzvati.
Svet borilnih športov je pretresla tragična novica o smrti borca mešanih borilnih veščin, ki je tako v domačih, kot tujih medijih sprožila poplavo novic. Prezgodnjo smrt borca, ki je bila posledica poškodb, katere je 28-letni Joao Carvalho utrpel v njegovi zadnji bitki življenja razumljivo vsi obžalujemo, toda na medijski linč najhitreje rastočega, a hkrati pogosto po krivem opredeljenega športa sem se preprosto moral odzvati.
Razlogov zakaj se prezgodnja smrt borca sploh ne bi smela pripetiti ne bom našteval, bom pa karseda iskreno skušal razložiti, čemu nastaja prispevek, ki sem ga enostavno moral spisati. Stigmatiziranje mešanih borilnih veščin kot, da gre za ‘neandretalski šport’, katerega sicer že dalj časa spremljam, ter že nekaj let poročam se me ne zgolj dotakne, temveč tudi prizadene. Pa ne v smislu, da me tovrstne zadeve užalijo, češ, da sem “kosmati pripadnik nerazvite vrste”, temveč v tem pogledu, da je bil ves ta dolgoletni trud, širši javnosti predstaviti in prikazati šport v pozitivni luči, kljub vsemu zaman. Še danes prebiram komentarje “neizobraženih strokovnjakov”, kateri mi ne bi znali našteti tri discipline v borilnih športih, ki mešane borilne veščine primerjajo s pasjimi boji in še kaj več.
Še enkrat bom poudaril, da sem mnenja, da se smrt 28-letnega Portugalca ne bi smela pripetiti. V športu, ki šteje le nekaj več kot 20 let, kjer v ring ali kletko postaviš dva mojstra borilnih veščin morajo biti jasno postavljena pravila. Od samega začetka pa do danes je regulacija najhitreje rastočega športa z izjemo v manj razvitih državah stroga, odstopanja so nedopustna. Zdravje borcev je vedno na prvem mestu in v kolikor ni prej omenjenih odstopanj, primerov, kot se je zgodil pred dnevi, ne bi bilo.
Ko sem na priznanem The Guardianu zasledil prispevek z naslovom: “Priljubljenost MMA-ja ni opravičilo za legalno ubijanje”, The Irish Times (dogodek se je namreč pripetil v irski prestolnici) je zapisal, da ljudi, za katere se bo na koncu izkazalo, da so plačali, da bi gledali usmrtitev, ne gre obsojati. Prav tako, kot ne gre obsojati Charlieja Warda, nasprotnika nesrečnega Carvalha, ki je le “opravljal tisto, za kar je treniran”. Nepoznavanje športa in neizobraženost avtorja tako enega, kot drugega prispevka, je glavni vzrok za “slabo reklamo” najhitreje rastočemu športu. In roko na srce, zato nista “kriva” zgolj novinarja prej omenjenih priznanih medijev, vzrokov za to je več.
Kot ljubitelj tako individualnega, kot ekipnega športa bom najprej izpostavil, da bi vam lahko naštel več smrti v nogometu oziroma košarki, kot pa v mešanih borilnih športih. Nasilje pri športih, kot je na primer hokej je precej pogosto, predvsem onkraj luže, da se odvržejo čelade in pričnejo deževati udarci. Te športniki so seznanjeni s posledicami, da ko oddrsajo na led, se s tem strinjajo, da se tovrstni “pretepi” lahko odvijejo in hokejista načeloma nista kazensko preganjana. Jasno pa je, da v kolikor bi se Anže Kopitar nasprotnika lotil s palico, bi bil najverjetneje kazensko preganjan in obsojen. V borilnih športih morajo biti pravila še toliko bolj izrazita, saj so borci izpostavljeni določenemu nasilju. O pravilih ne bom predolgo razglabljal, saj v tem primeru niso bila kršena, so pa seveda bile storjene nepravilnosti.
Tudi priljubljeni Conor McGregor, ki se je udeležil dogodka, na katerem je bodril svojega moštvenega kolega Charlieja Warda je dejal, da bi sodnik lahko prej prekinil borbo, ter da je bilo sicer za varnost borcev dobro poskrbljeno. Nad njimi je namreč bdela ekipa treh zdravnikov in kar sedmih bolničarjev, a tudi oni niso mogli preprečiti tragedije. O tem, da je zadolženi sodnik dopustil 9 “neodgovorjenih” udarcev na parterju, ne bom dolgovezil na dolgo in široko, saj tistim, ki šport spremljamo dalj časa je ena stvar povsem jasna. Nekateri borci prenesejo določeno količino udarcev, drugi zopet drugačno, a sodnik je tisti, ki mora v danem trenutku presoditi, ali je borec v nevarnosti.
Glede neusmiljenosti MMA borcev, ki nemočnega nasprotnika pretepajo do te mere, da ta ostane negiben na tleh, bom zapisal le, da je neizobraženost na žalost največji vzrok označevanja športa kot ‘pretirano nasilnega’, ter da se pogosto po krivem obsoja “agresivne in neusmiljene” borce, ki so vse prej kot to. Imel sem privilegij, da spoznam precejšnje število aktivnih MMA borcev in moram priznati, da bolj umirjenih in ‘prizemljenih’ ljudi še nisem srečal. Spoštovanja svojega nasprotnika v tolikšni meri ne boste videli v nobenem drugem športu, četudi tako, kot pri vsaki stvari v naših življenjih, obstajajo izjeme.
Načini kako premagati svojega nasprotnika v borbi, je več. Borba se lahko konča s sodniško odločitvijo, z udarcem in knockoutom, oziroma vzvodom in zaklepom, bodisi s predajo. Ne dolgo nazaj smo pisali o kralju “walk-off knockoutov” Marku Huntu, ki z udarcem pošlje nasprotnika na tla in se zaveda, da je borba končana in ne nadaljuje z (velikokrat) nepotrebnimi udarci na parterju. Tudi to je na nek način izkazovanje spoštovanja do nasprotnika, s katerim se (z največjo mero sarkazma, kar ga premorem) “borita za življenje in smrt”. Tukaj bom moje razmišljanje podkrepil z video posnetkom borca, ki je do tistega trenutka borbe zmagoval, a je s tapkanjem predal borbo borcu, katerega je poprej dominiral. Amaterska borba, a najbolj profesionalna poteza mladega borca v takem pogledu dobi povsem druge razsežnosti. Če kar povzamem citat ameriškega športnega novinarja Grantlanda Ricea, ki je pred skoraj desetletjem dejal:
“Ni pomembna zmaga ali poraz, temveč kako si tekmo odigral.”
Priložil bom še en video posnetek, ki prikazuje medsebojno spoštovanje med borci v tem vedno bolj priljubljenem športu. Spoštovanje je eno izmed prvih načel, katerih vas poleg discipline priučijo ob treniranju borilnih veščin in na moje veliko razočaranje, se o slednjem ne piše prav pogosto. Prej kot vsebino spodnjega posnetka, boste v veliki večini ‘mainstream’ medijev prebirali senzacionalne naslove, kateri mečejo slabo luč na šport, ki si tega pravzaprav ne zasluži.
Zapis bom zaključil z mislijo na to, da upam, da velika večina na šport ne gleda kot promocijo nasilja in divjaškega pretepanja, kjer dva agresivna orjaka udrihata en po drugem zgolj za zabavo krvi željnih gledalcev. Da so borilne veščine, ki spremljajo človeštvo vse od prazgodovine še kaj več, kot le veščine za poškodovanje nasprotnika, mnogim to predstavlja način življenja. Da se bodo mešane borilne veščine znebile ugleda iz preteklosti, kjer so bile pri (nepremišljenem) oglaševanju dogodkov predstavljene kot krvoločni šport brez pravil, brez težnostnih omejitev in s sloganom: “Dva moža vstopita, le eden izstopi,” s katerim so želeli pritegniti pozornost. Uspelo jim je, a “račun” je bil precej večji, kot so si predstavljali.
FightFan - They fight, we write, your read 